K5.7 Umrljivost zaradi samomora

Stopnja umrljivosti zaradi samomora

Stanje duševnega zdravja prebivalstva je odsev splošnega stanja v družbi. Razlike v duševnem zdravju odsevajo družbene razlike. V Sloveniji si vsako leto vzame življenje med 500 in 600 ljudi, kar po količniku samomora uvršča Slovenijo med deset najbolj ogroženih evropskih držav. Poskusov samomora je še deset do dvajsetkrat več. 

Med pomembnejšimi dejavniki tveganja za samomorilno vedenje so duševne motnje. Samomor naj bi bil v več kot 90 % povezan z duševno motnjo oziroma boleznijo. Duševne motnje in bolezni so v splošni populaciji zelo razširjene, žal pa mnogokrat tudi neprepoznane. Pogosto so duševne težave signal in izraz socialno-ekonomskih stisk ljudi. V Sloveniji se samomori izrazito vežejo na socialno ogrožene ali marginalizirane skupine, kot so revni, slabše izobraženi, nezaposleni, starejši, kar posredno kaže, da ljudje pogosto skoznje izražajo in signalizirajo svojo širšo socialno ogroženost. Na osebni ravni je vsako samomorilno dejanje znak globokega čustvenega stresa, potrtosti, žalosti, brezupa, ki odmeva na populaciji v celoti. Kadar nastopijo duševne težave, ni prizadet samo posameznik, temveč tudi njegova ožja in širša družbena skupnost. 

Po napovedih bodo duševne bolezni do leta 2020 v svetovnem merilu na drugem mestu na lestvici najpogostejših bolezni, takoj za boleznimi srca in ožilja. Zaradi velikega števila samomorov v Sloveniji, je samomor tudi javnozdravstveni problem in problem vsakega posameznika, različnih strok, ustanov in države v celoti. Eden od predpogojev za razvoj dobrih preventivnih programov je proučitev stanja duševnega zdravja v državi in njegovo kontinuirano merjenje, ki lahko prepozna spremembe stanj duševnega zdravja v času, identificira temeljne probleme in področja za posredovanje. 

Stopnja umrljivosti zaradi samomora opisuje umrljivost zaradi samomora na 100.000 prebivalcev v opazovanem koledarskem letu. 

Izračunana je starostno standardizirana stopnja, ki omogoča medsebojno primerjavo populacij z različno starostno strukturo prebivalcev. 

Za razliko od standardnega izračunavanja umrljivosti po običajnem bivališču, je za namen prikaza v Zdravju v občinah upoštevana občina zadnjega stalnega bivališča. Če stalnega bivališča v uradnih evidencah ni, se upošteva zadnje začasno bivališče. 

Stopnja na 100.000 prebivalcev. 

Standardizirana stopnja umrljivosti zaradi samomora, je razmerje med številom umrlih zaradi samomora v opazovanem koledarskem letu in številom prebivalcev sredi istega leta, pomnoženo s 100.000. 

Kategorije bolezni po MKB-10 klasifikaciji, ki so vključene v izračun, so X60-X84 in Y87.0. 

Umrljivost zaradi samomora 

$=\frac{Število umrlih zaradi samomora}{Število prebivalcev}\times 100.000$

Za standardizacijo je uporabljena direktna metoda standardizacije, kjer je za standardno populacijo uporabljena slovenska populacija iz leta 2014. 

V objavah je prikazano povprečje več zaporednih let. 

Baza umrlih, Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Prebivalstvo, Statistični urad Republike Slovenije. 

Podatki o umrljivosti zaradi samomora se objavljajo letno. 

1. Health for All Database (http://data.euro.who.int/hfadb/)
2. Eurostat (http://ec.europa.eu/eurostat) 

Umrli se po občinah razvrščajo glede na zadnje stalno bivališče. Če stalno bivališče ne obstaja, se razvrščajo po začasnem bivališču. S tem v veliki meri korigiramo vpliv na umrljivost po občinah, ki ga ima prijava začasnega bivališča v obdobju pred smrtjo na začasnem naslovu Doma starejših občanov v drugi občini. 

V objavah 2016, 2017 in 2018 je umrljivost prikazana po običajnem bivališču.